Potovanje s kolesom

Obiskovalci najine popotniške spletne strani Mihelcic.si naju večkrat zaprosijo za različne nasvete. Ponekod sva v zapise potovanj zapisala nekaj namigov, a ker si jih nisva zamislila kot popotniškega priročnika, sva se odločila, da doživete ali videne izkušnje zbereva in zapiševa na enem mestu. Nasveti veljajo predvsem za področja v naši bližini in preostalih evropskih državah. Z okolji, kjer prevladujejo ekstremnejše razmere (vročina, mraz, območja brez pitne vode, večja neposeljena območja), drugačni običaji in kultura, še nimava izkušenj, zato si za takšna območja poiščite dnevnike ostalih popotnikov. Za obširnejše opise in nasvete posameznih tematik pa specializirane priročnike. Z zapisanim želiva obstoječim in bodočim kolesarjem-popotnikom olajšati kolesarske izlete in daljša kolesarska potovanja, jih narediti kar se da prijetna ter varna. Srečno pot!

Robert (oči od sina, avtor vsebine in fotografij) in
Aleks (sin od očija, avtor nekaterih fotografij)

Posodobljeno: 21. december 2024

• Potovalno kolo >

• Dodatki >

• Prtljaga >

• Obleka, obutev >

• Priprave pred potovanjem >

• Sam, v paru ali potovanje v skupini? >

• Med potovanjem >

• Stik z javnostjo >

• Mediji >

• Kolo + druga prevozna sredstva >

• Po potovanju >

Zaresno potovalno kolo naj bi (za dolga potovanja) imelo naslednje lastnosti:

• Jeklen okvir. V primeru okvare boste železnega varilca našli kjerkoli, za aluminij pa ne povsod.
• Močnejše obroče, velikosti 26" s 36 naperami (namesto 28 naper).
• Širše pnevmatike, predvsem pa z debelejšim/ojačanim plaščem, ki ščiti pred predrtjem.
• Vilice brez amortizerjev.
• Obročne zavore (ne disk).
• Spredaj in zadaj močna nosilca za prtljago (prtljažnika). Preverite nosilnost.
• Luč spredaj, zadaj, zvonček ali hupa.
• Števec, ki šteje vsaj prevožene kilometre.

Midva se ne spoznava toliko na tehnične lastnosti koles in opreme ter brande, zato ne bova preveč pametovala. Zato pojasnila za vaše ekstra želje in posebne zahteve poiščite drugod. Kupiti se da že opremljeno potovalno kolo.

Pri izbiri/nakupu kolesa, komponent in dodatne opreme upoštevajte, da boste na kolesu presedeli dolgo časa. Zato je pomembna prava izbira, ki bo primerna vaši višini, teži, telesni pripravljenosti, času vožnje in terenu po katerem boste večinoma vozili. Četudi boste načrtovali vožnjo le po asfaltiranih površinah, se lahko zgodi, da bo ta v zelo slabem stanju.

Širši pnevmatiki bosta vožnjo naredili udobnejšo, vendar boste pri poganjaju potrebovali več moči. 28"/29" kolo je hitrejše in udobnejše kot 26"/27,5".

Midva nikoli ne voziva z zakrpanim zračnicami, razen, če se nama predre še rezervna, ki jo zakrpava. Ob prvi priliki kupiva novo. Določene dele (npr. pnevmatike, verigo, zavorne obloge, pletenice) zamenjava še preden so že čisto obrabljeni.

V preteklosti so na kolesa dodajali vedno več prestav. Sedaj je trend obraten ali v drugačnih razmerjih (tudi pri treking in potovalnih kolesih): spredaj 2 ali pa zgolj 1 verižnik (zobnik), kar pri slednjem pomeni, da spredaj ne potrebujemo več menjalnika; 1 komponenta manj za vdrževati. Zadaj 10-, 11- ali celo 12-redna kaseta, kjer je »najlažji« zobnik za zelo strme klance že zelo velik. Strme otovorjene vožnje so lažje. Navzdol pa kolo sam sebe poganja, hitrostni rekordi na izletih ali potovanjih itak niso pomembni.

Z e-kolesi so gričevnato hribovite poti postale spet bolj obljudene. Če se odločite z e-kolesom potovati več dni, razmislite oz. načrtujte, kje boste preko noči polnili baterijo. Kratek postanek v gostilni ne bo zadostoval, saj baterije potrebujejo nekaj ur, da se napolnijo. Če boste spali v kampu, boste morali najeti parcelo z električnim priključkom.

Obročne zavore v mokrem vremenu pričnejo zavirati z delčkom sekunde zamika in imajo daljšo zavorno pot. So enostavnejše za vzdrževati oz. popravljati. Disk zavore imajo veliko večjo zavorno moč in natančnost pri stiskanju zavorne ročice. Popravilo je zahtevnejše in dražje.

Ob daljšem kolesarjenju se lahko v dlaneh ali prstih pojavijo mravljinci. Vzrok ni (vedno) v trdih ročkah ali neamortiziranih vilicah, ampak v nepravilno nastavljenem sedežu in višini/naklonu krmila ali neprava velikost okvirja ter neprimernem naklonu telesa. Glede tega je cela znanost kakšen je pravi optimum.

Na krmilu je fino imeti (delno/zavite) roge. Med vožnjo boste lahko menjavali položaje zapestja. V klanec je lažje peljati z dlanmi na stranskih rogovih (in blokiranimi amortizerji).

Oprema na kolesu naj ne bo preveč tehnično eksotična. V primeru okvare/zamenjave jo boste našli v običajnih trgovinah s kolesarsko opremo.

Zaradi stabilnosti kolesa mora biti prtljaga pritrjena čim nižje k tlom. Na vilice z amortizerji pašejo samo določeni modeli prtljažnikov, ki so montirani višje kot prtljažniki na neamortiziranih vilicah. Jaz imam sprednji torbici obešeni na prtljažnik precej visoko, kljub temu pri vožnji ali manevriranju nimam nobenih težav, niti pri višjih hitrosti ne.

Ob nakupu najinih koles nisva upoštevala vseh zgornjih pravil, pa se vseeno odlično voziva, čeprav res še ne okoli sveta. Kolesi uporabljava tudi pri »nepotovalnih« vožnjah, v okolici doma ali krajših izletih.

• Robert imam: treking alu kolo, amortizerje, 28" kolesi, srednje široki pnevmatiki (37 spredaj in 42 zadaj), ojačan plašč proti predrtju, nosilec spredaj in zadaj (4+1 torba).
• Aleks ima: treking alu kolo, amortizerje, 28" kolesi, srednje široki pnevmatiki, prtljažnik zadaj (2+1 torba).

Pred potovanjem preverite izpravnost in dimenzije rezervne zračnice ter pnevmatike (plašča). Na obsežna neposeljena prostranstva, kjer pričakujete poti z zelo grobo podlago, poleg rezervne zračnice, vzemite še dodatni plašč.

Ko menjate ali krpate predrto zračnico, vedno preiščite mesto vboda tudi na plašču. Trn ali opilek, ki je lahko še vedno zapičen, vam jo bo ponovno preluknjal. Če imava dovolj časa in potrpljenja, si pred izvlekom zračnice na plašču označiva mesto njene pozicije, tako hitreje najdeva mesto vboda tudi na plašču. Midva zračnic nikoli ne krpava, razen, če se nama na poti predre še rezervna. Zato s seboj voziva še pribor za popravilo zračnic in vzvode za lažjo demontažo pnevmatike.

Ne pozabite delujoče tlačilke!

Napere na obročih so zaradi dodatne teže prtljage pod večjimi pritiski in lahko kdaj počijo. Nekaj rezervnih ne vzame veliko prostora. Za menjavo napere potrebujete še poseben ključek.

Prav pridejo še rezervne žice za zavore in menjalnik ter rezervni členek verige. Vse skupaj zavzame zelo malo prostora, vam pa olajšajo ali omogočijo nadaljevanje poti.

Z armiranim lepilnim trakom boste zakrpali strgano torbico ali za silo popravili nosilec prtljažnika. S kabelskimi vezicami boste lahko pritrdili ali zvezali marsikaj. Za zares dolga potovanja: olje za mazanje verige in mazivo za ostale gibljive dele.

Na voljo so zložljivi mini seti orodji z različnimi funkcijami. So vedno koristni. Če ne boste znali popraviti vi, bo mimo prišel tehnični tip, ki se bo spoznal, vendar zgolj z rokami ne bo mogel veliko postoriti.

Kolo naj ne izgleda preveč atraktivno in tudi ne predrago. S trdovratno ključavnico boste nepridiprava odvrnili ali mu čim bolj otežili krajo. Morda bo v 3 minutah obupal ter opustil zlo namero.

Najbolj odporne so ključavnice z U varnostnim lokom. Sledijo ključavnice z zložljivimi jeklenimi ploščicami in večkrat kaljene (pre)težke verige. Vse ostale profesionalci pregriznejo s kleščami v nekaj sekundah. Nenapisano pravilo pravi: težja kot je ključavnica, bolj odporna je na lome. Zato ob izbiri naredite kompromis med težo in tveganjem. Okvir kolesa zaklenite ob drog ali drevo, najbolje z 2 ločenima / različnima tipoma ključavnic. Če imate možnost, zajemite še oba obroča koles. Ključavnica naj bo nameščena čim višje ali na mestu, kjer je z velikimi kleščami težje dostopati ali se z njimi upreti ob tla.

Proizvajalci ključavnic sami določijo (običajno previsoko) oceno zaščite, ki naj bi jih nudile. Zaradi lažje primerjave kakovosti ključavnic različnih proizvajalcev, se vse bolj uveljavlja »Sold Secure« ocena, ki je odtisnjena na embalaži. Izda jo neodvisna in neprofitna britanska organizacija, ki skuša ključavnico s silo »odkleniti« ter jo oceni z eno od treh stopenj zaščite: nižja (bronze), srednja (silver) ali najvišja (gold).

Priznam, čelade ne nosim ves čas vožnje. Si pa jo nadenem pred večjimi hitrosti in ob prometnih cestah. Seveda, to je bolj slaba tolažba, saj odletim lahko tudi pri počasni vožnji. Ko pa voziva skupaj s sinom, pa jo zadnje čase imam ves čas na glavi. Ker … kakšen zgled pa sem?

Očala: varujejo pred soncem, bleščanjem, vetrom, peskom, kamenjem in mrčesom.

Sprednja in zadnja luč! Imava ju vedno. Da sva še bolje opazna, po potrebi dodava še dodatne. Snemljiva luč s kolesa ali telefonska ali čelna svetilka vam bo prišla prav, če boste spali v šotoru.

Vzratno ogledalo je priporočljivo. Midva ga še nisva namontirala.

Osebne dokumente imava shranjene v torbici, ki je nameščena na krmilu. Na krajših poteh v obpasni torbici. Tako so vedno pod nadzorom.

Preventiva

• Repelent proti komarjem, mrčesom in klopom.
• Sončna krema.
• Pred potovanji v eksotične dežele se pozanimajte in cepite pred nevarnimi boleznimi.
• Dodatno zavarovanje za tujino.

Kurativa

• Mini komplet prve pomoči, ki naj vsebuje obliže, nekaj gaz in povojev, morda še razkužilo.
• Šivanka za izvlačenje trnov (tudi šivanje).
• Vlažilna krema.

Vsakič, ko pakirava opremo za kolesarsko potovanje, se sprašujeva, kako prijatelju Robinu uspe s kolesom potovati zgolj z 2 manjšima torbicama. Pri tem ni pomembno ali vozi nad polarnim krogom ali čez Kalifornijo ali po najbolj zakotnih delih Tasmanije?

Na »klasične« dopuste s seboj vzamemo velikokrat preveč prtljage, ob koncu počitnic pa ugotovimo, da smo večino časa preživeli v istih oblačilih.

Pri koriščenju prevoznih sredstvih gnanih na motor dodatne teže ne občutimo, pri potovanjih s kolesi pa šteje vsak dodaten kos prtljage (razen če nam prtljago vozijo drugi).

V nadaljevanju so opisani načini potovanja s prtljago in pripomočki, ki jih sami vozimo s seboj na kolesu.

S sinom uporabljava kolesarske torbe znanega nemškega proizvajalca. Namenjene so za pritrditev na prtljažnik kolesa. Izdelane so iz gumiranega platna. Če se jih pravilno zapre, so dobro zaščitene pred vdorom prahu in so nepremočljive. Že nekajkrat sva jih testirala na celodnevnem kolesarjenju v dežju. V vodo z njimi še nisva še zapeljala, tako da rezultatov s takšnih testov zaenkrat še nimava.

Na trgu obstajajo tudi torbe iz drugačnih, nekatere z vremensko manj odpornih materialov. Te lahko prekrijete s posebnimi pregrinjali. Kako učinkovita so pri daljši izpostavljenosti, ne veva, ker z njimi nimava nikakršnih izkušenj.

Na krmilu imava nameščeno manjšo torbico. V njej imava shranjene pomembne predmete: denarnico, telefon, osebne dokumente, fotoaparat, ključe ipd. Tako imava te, med vožnjo in ko se ustaviva, vedno pod nadzorom. Z nastavka na krmilu je torbica enostavno snemljiva. Na nastavku je ključavnica, s katero se da zakleniti torbico. A vseeno, ko se, sploh na obljudenih mestih, od kolesa oddaljiva, torbici vedno vzameva s seboj. Zaradi vsebine je še bolj pomembno, da je torbica izdelana iz materialov, ki notranjost čim bolj ščiti pred vremenskimi vplivi. Torbica ima tudi snemljiv naramni pas.

Na torbico za na krmilo je možno pritrditi namenski prozorni ovitek. Vanj se lahko vstavi zemljevid ali list s koristnimi podatki. Tako se ni potrebno ustavljati na vsakem (neoznačenem) razpotju, odpirati torbo, razpirati zemljevid, ga zlagati nazaj …

Pred dežjem, snegom ali prahom je tako dobro zaščiten tudi GPS aparat ali (pametni) telefon, ki nam kaže pravo smer. Edino dosegljivost do notranjosti je malo bolj dolgotrajna. Preko ovitka lahko upravljamo tudi ekran na dotik.

Torbe imajo na hrbtni strani nastavke za pritrditev na kolesarski prtljažnik. Ti so lahko nastavljeni tako, da pašejo zgolj na eno stran prtljažnika. Najine torbe sva si označila z Levo in Desno oznako. Sedaj ne poizkušava več katera stran prtljažnika je prava.

Torbe sva tudi podpisala. Enake torbe uporablja še veliko drugih kolesarjev. Ko sva prestopala na železniški postaji v Beljaku, se je na tleh perona nahajalo najmanj 10 enakih oz. zelo podobnih modelov in barv kolesarskih torb. Ob vstopanju na vlak, bi lahko v hektiki katera nehote zamenjala lastnika.

Kolesarsko lahko potujete tudi z nahrbtnikom na hrbtu. Na takšen način sem jaz kolesaril pred 25 leti. Brrr! Kasneje sem si na prtljažnik namontiral košaro in vanjo vstavil nahrbtnik. Na sebi ne želim voziti nobene prtljage naokoli.

Vodilo pri izbiri je udobje in funkcionalnost. V oprijetih oblačilih boste hitrejši. Upoštevajte, da je občutek temperature pri vožnji s kolesom 5 do 10° C nižji kolikor znaša temperatura okolice.

• Športna - hitro sušeča oblačila.
• Spodnje perilo.
• Oblačila proti različnimi vremenskimi vplivi (dež, veter, mraz, sneg …).
• Večplastno oblačenje.
• Rezervna oblačila.

Oblačila naj bodo živobarvna in kontrastna z odsevniki. Če ne boste oblečeni preveč kričeče, imejte vsaj kolo ali prtljago živahnješih barv. Lahko, da boste morali nenačrtovano voziti tudi po zelo prometnih ozkih cestah, megli, dežju ali ponoči. Bodite opazni.

Po kolesarjenju se paše preobleči (še prej umiti) in na večerjo oditi v drugih oblačilih.

Kolo poganjam s kolesarskimi čevlji, ki imajo na podplatu poseben kovinski nastavek, ki se ga zatakne v (SPD) pedal. S kolesom ustvarim popolno sinergijo. Po klancu navzdol čevlje zaradi varnosti raje iztaknem iz pedala. Kombinirarni čevlji imajo gumijast podplat, tako so primerni tudi za hojo. S seboj ne rabim voziti dodatne obutve.
Seveda - kolo - lahko poganjate tudi z običajnimi športnimi copati, treking čevlji ipd.

V primeru dežja in mraza lahko čez čevlje poveznete neoprenske galoše, ki ščitijo stopala pred mokroto in mrazom.

V kampu sva obuta v lahke natikače. Z njimi vstopava v sanitarne prostore. Stopala se prezračijo in posušijo.

Izbereva začetni kraj in načrtovani cilj. Običajno so to železniške/avtobusne postaje do/s katere so dobre in hitre povezave. Celotno turo s pomočjo zemljevidov že pred odhodom porazdeliva na približno enako dolge dnevne etape. Pri tem upoštevava možnost prenočišč, med samo potjo pa prilagajava cilje še glede na vreme, utrujenost, (ne)pričakovane zanimivosti in dogodke. Uporabiva tudi podatke tras (razdalje, višinske razlike, strmine) iz spletnih aplikacij, kamor so jih vnesli kolesarji po opravljenih vožnjah.

Pred potjo na spletu poiščeva možna prenočišča in si ustvariva seznam s kontaktnimi podatki (naslov, telefonska številka, odpiralni čas). Seznam vam bo zelo koristil na manj poseljenih ali neturističnih območjih. Raziščeva tudi trgovine in restavracije, predvsem v bližini načrtovanega prenočišča. A se sliši že preveč načrtno? Vendar če zvečer pozno prispete, je praktično, da že vnaprej veste, kje boste dobili še zadnjo večerjo ali pa boste ostali lačni. Olajšajte si potovanje. Sicer se tudi midva med potjo prepustiva spontanosti, sproti prilagajava najin načrt, uporabljava pametni telefon in seveda tudi improvizirava.

Vso opremo, oblačila, pripomočke, dokumente, hrano, torbe ... pred pakiranjem vidno razprostrite na istem mestu, da jih lahko preverite in pregledate. Stvari spakirajte po skupinah namembnosti v tanke plastične vrečke. Med potjo morate kdaj pa kdaj torbe odpreti in notranjost lahko namoči dež.

Na vrh torbic zložite stvari, ki jih med vožnjo potrebujete večkrat. Zaradi stabilnejše vožnje je težje stvari bolje zložiti na dno torbice oz. delu, ki je na kolesu bližji tlom. Prtljago poizkušajte enakomerno razporediti na levo in desno stran kolesa.

Pri razporejanju upoštevajte tudi smer vožnje. V vročih dneh pijačo in hrano zložite v prtljago, ki se bo na kolesu nahajala na severni strani vožnje. Fino jo je založiti z oblačili in pijačo iz hladilnika ali pa vsaj s plastenkami s hladno vodo.

Pred odhodom vaše domače seznanite o načrtovani poti, sploh, če boste potovali sami (1 oseba). Midva doma pustiva še kopijo seznama prenočišč. Med potjo se javiva domačim ali pošljeva SMS vsaj 1-krat dnevno in sporočiva najino lokacijo. V imeniku telefona imava poleg imen najinih najbližnjih sorodnikov dodana še razmerja v treh jezikih (npr. Brat-Brother-Bruder). S seboj imejte pomembne telefonske številke (vsaj) za medicinsko pomoč in policijo v državah, kjer boste potovali. V primeru težav vam pride prav tudi telefonska številka slovenskega veleposlaništva, ki jo prejmete v SMS sporočilu, ko preklopite na mobilno omrežje v drugi državi.

Če kolesariš sam, še ne pomeni, da potuješ osamljen. Ni se ti potrebno ozirati na sopotnike in se med seboj prilagajati. Bolje začutiš okolje in spoznaš nove ljudi. Slabost je, če se ti »sredi ničesar« pripeti nezgoda ali ob sebi nimaš osebe, ki bi ti popazila kolo, medtem ko greš v trgovino ali na WC, vendar se da znajti tudi v takšnih primerih. V restavracijah obeduješ sam. Enoposteljna soba je na osebo dražja kot dvoposteljna.

Par si nudi medsebojno pomoč in spodbudo (lahko pa se nervira). Nekaterih popotniških potrebščin npr. orodja, prve pomoči, šotora, fotoaparata ipd. ni potrebno podvajati.

Potovanje z več popotniki zahteva več organizacije in med potjo medsebojnega prilagajanja. Težavnejše lahko postane iskanje zadostnega števila prenočišč. Prav tako prevoz koles z javnimi prevoznimi sredstvi. V veliki skupini si je pametno razdeliti funkcije, najbolje da se določi tudi vodjo »odprave«.

Dejstva iz lastnih izkušenj:

• Otroci imajo radi gibanje in akcijo.
• Otroci se raje vozijo s kolesom kot pešačijo ali hribolazijo.
• Otrokom svež zrak in lepi razgledi ne pomenijo dosti.

Starši ne pretiravajte z izbiro prestrmih ali predolgih poti. Glede na otrokove in/ali tudi vaše zmožnosti določite ustrezno razdaljo in ne pozabite pri »povratnih« vožnjah upoštevati, da se morate do izhodišča še vrniti. Otroku med potjo dovolite, da lahko tudi skrene s prave ceste in vozi po off road stezi (razen, kjer je vožnja s kolesom prepovedana ali prenevarna).

Vmes se ustavljate na igriščih in za njih atraktivnih točkah. V restavraciji jim občasno naročite željeni pomfri.

V Sloveniji je zgrajenih 261 km posebnih površin namenjenih kolesarjem, kjer se starši z otroci lahko počutijo varno in sproščeno (vir: Direkcija RS za infrastrukturo, avgust 2017). Pri nas smo se šele v zadnjih leti zbudili, pričeli načrtovati in graditi daljše medobčinske poti. Označenih pa je več kot 8.000 km različnih kolesarskih poti (stanje junij 2019).

Mlajše otroke najprej navadite kolesariti po poteh, ki so namenjene zgolj za kolesarje. Čeprav tam praviloma ni (hitrih) vozil, ima lahko tudi trk s kolesarjem ali pešcem resne posledice. Naučite jih pravil vožnje. Lahko, da boste prišli v situacijo, ko bo potrebno del poti prekolesariti tudi ob robu manj ali bolj prometne ceste. Tik preden zavijete na takšno cesto se ustavite in mlajšim udeležencem razložite, da bo promet drugačen in da morajo obvezno slediti vašim navodilom. Če z otrokom/ci kolesarita dva starejša, izkušena spremljevalca, je najbolje, da eden kolesari na začetku, drugi na koncu kolone. Priporočljivo je, da imata spremljevalca vzvratna ogledala, tako varneje spremljata promet za seboj.

Kljub izbiri moderne tehnologije, še vedno raje prisegam na papirne zemljevide. Nikoli se ne pokvarijo ali jim zmanjka energije. Morda se s časoma na prepogibih preglodajo. Na razgrnjeni površini dobim širši pregled območja obsega 40 ali več kilometrov (odvisno od merila karte) kot na ekrančku GPS ali inteligentnega telefona.

Razgrnjavanje in zlaganje zemljevida je zamudno. V primeru padavin, papir postane cunjast. Zato si že pred potovanjem midva pripraviva kopije kart na posameznih listih, velikosti, ki pašejo v namenski prozoren PVC ovitek pritrjenim na torbici na krmilu. Ovitek je nepremočljiv. Najino aktualno območje je tako na karti vedno pod »nadzorom«, ne da bi se nama bilo potrebno ustavljati.

Pred turo si na zemljevid vriševa načrtovano pot. Označiva možna prenočišča in zanimive točke. Posamezne liste oštevilčiva z zaporednimi številkami kot si sledi najina pot. Priporočava! Na primer za 300 km dolgo pot se takšnih kart (lahko) nabere do 30.

Seveda pa tudi med potovanjem na telefonu poiščeva in izbereva bližnjo gostilno ali trgovino.

Zaenkrat se še vedno da več geografskih podatkov razbrati s »papirnih« izletniških kart kot z Google zemljevida. Google zemljevid pri določenih povečavah sploh ne prikaže imena kraja ali mesta. Karte natiskajte obojestransko. Pozor: na črnobelih - sivinskih izpisih moder potok postane enake barve kot glavna cesta, izohipse enake stezam.

Midva nerada kolesariva po prometnih cestah, zato najraje izbirava kolesarske steze, stranske ali manj prometne ceste. Na karti to pomeni čim tanjše linije, ki pa so vrisane šele v kartah v merilu 1:50.000 ali 1:25.000. Na kartah merila 1:100.000 ni več samoumevno, da bodo te vrisane.

Ljubitelji gadgets igračk se na pot ne bodo odpravili brez GPS naprave. Lahko je to samostojna naprava ali koristite aplikacijo na pametnem telefonu. Največja prednost GPS-a pred papirnim zemljevidom je, da vam naprava zelo natančno pokaže točko vaše pozicije. Kaj vam pomaga še tako natančna specialka (tu je mišljena karta in ne kolo), če ne veste kje se nahajate na njej? Pred potjo si v napravo lahko naložite načrt poti, ki jo je prevozil in shranil na splet drug kolesar, vas pa čudo tehnike samo vodi do cilja. Naprava beleži vašo opravljeno pot in ter ostale podatke, ki vas ob primeru povratne poti popelje nazaj do izhodišča ali pa si pot arhivirate in objavite na spletnih aplikacijah.

Po papirnem zemljevidu se najlažje orientiramo, če vozimo z juga proti severu. Kraji, ki so pred nami bolj oddaljeni, so tudi na zemljevidu postavljeni bolj daleč (če zemljevid položimo predse). Karte na GPS napravah lahko zavrtimo kakor želimo, tako se pot na ekranu izrisuje vedno v smeri vožnje in nam s tem olajša orirentacijo. Slabost GPS ročnih naprav je, da imajo majhne ekrane in hitro (iz)praznejo baterije. Imejte dodatne s seboj. V kampih je na razpolago zelo malo vtičnic in te so običajno samo v sanitarnih objektih. V njih je v nekaterih kampih prepovedano polniti baterije.

V naših severnih, infrastrukturno kolesarsko razvitih državah, je večina daljinskih kolesarskih poti (zelo) dobro označenih. Velikokrat že tako odlično, da postane že preveč instant. Poti so logično oštevilčene. Na križiščih ali razpotjih so postavljeni smiselni smerokazi s podatki o razdaljah do naslednjih krajev. Pogoste so informacijske table s seznamom lokalnih znamenitosti, gostišč, prenočišč in zemljevidom širše okolice z označenimi kolesarskimi potmi. Na teh poteh ni potrebno prav pogosto brati svojih zemljevidov.

Za območja, kjer so označbe bolj poredke ali pa jih sploh ni, je potrebno uporabljati veščine »stezosledstva«, se velikokrat ustavljati, preučevati zemljevid, spraševati mimoidoče itn. Tako se nenehno ukvarjamo z iskanjem »prave« željene poti, ki nas bo pripeljala do cilja. Pot ob jezeru ali ob reki je lahko dober orientacijski parameter, četudi pot vedno ne poteka tik ob obali ali brežini.

Na zemljevidu je čez vodo narisana črtica, za katero pred odhodom ne veva, ali je v naravi most ali jez, ki ga je ali ni možno prečkati. Za te dvomljive primere si dele poti že prej ogledava na Google Street View aplikaciji. V preteklosti sva si s tem že prihranila kar nekaj nepotrebnih kilometrov. Ko pa tega nisva storila, sva nekajkrat namesto po mirni gozdni stezi morala voziti po zelo prometni glavni cesti, ker je bilo željeno območje ograjeno-zaprto.

Kolesar popotnik s seboj, zaradi omejitev teže, volumna in pokvarljivosti, ne more voziti prav velike zaloge hrane in pijače. Zato jo mora kupovati (sproti) ali v trgovinah ali obedovati v restavracijah. Pokvarljiva hrana se v toplih dneh hitro pokvari, četudi je dodatno izolirana ovita v oblačila. Ker med kolesarjenjem potrošimo veliko energije, moramo vase vnesti hrano in tekočino z višjo energijsko vrednostjo, sicer bo vrtenje postalo mučno. Sladka pijača žene kolo le kratek čas. Med kolesarjenjem pijte dovolj tekočine, čeprav niste žejni ali vam ni vroče. Če je le možno, jejte večkrat na dan. Po obilnejšem obroku se ne zaženite takoj v strm klanec.

Ker se midva vedno ne drživa (ali na potovanju ni možno) pravilnega uravnoteženega kolesarskega prehranjevanja, bova na tem mestu s pametovanjem zaključila. Svetujeva pa, da se podučite iz drugih strokovnih člankov.

Gostilne, ki s slogani Kolesarji dobrodošli vabijo, delujejo na nas kolesarje prijazno in vabljivo, čeprav nam ponudijo enako hrano kot ostalim nekolesarskim gostom.

Ne naročujeva hrane, sploh v vročih dneh, ki je lahko pokvarljiva. Od gostinskega obrata pričakujeva, da ima na razpolago varno mesto za parkiranje koles, medtem ko obedujeva. Najraje jeva zunaj na terasi in še kolesi v bližini imava pod nadzorom. Običajno imamo kolesarji radi hitro in enostavno postrežbo, brez odvečnih natakarskih gledaliških predstav in kompleksnih pogrinjkov.

V Avstriji, Italiji, Švici, Nemčiji (idr.) je potrebno čas postanka za kosilo v restavracijah načrtovati med 12. in 14. uro. Namreč kuhinje večinoma po 14. uri do zgodnjega večera ne obratujejo, čeprav je gostilna ves čas odprta. V vmesnem času v najboljšem primeru dobite enostaven prigrizek. V nekaterih restavracijah v visokih sezonah, ob vikendih ali ob prometnih cestah kuhinja deluje tudi cel dan. To na veliko oglašujejo.

V deželah severno od nas kuhinje v restavracijah po 20. uri ne obratujejo več. Zato v poznih večernih urah v google zemljevidu namesto Restavracija poiščeva npr. Picerija, Kebab, Fast food.

V Sloveniji je običajno, kadar je restavracija odprta, deluje tudi kuhinja.

Na tleh ali v postelji?
S sinom sva pričela spoznavati prvinski način spanja šele s kolesarskimi potovanji. S kampiranjem pred tem nisva imela skoraj nikakršnih izkušenj. Medtem sva testirala različne oblike prenočevanj, tako da nekaj izkušenj že lahko zapiševa.

Pod milim nebom ali s streho nad glavo?
Če boste potovali po suhih, nevlažnih in toplih krajih in znate biti nastavljeni na špartanskost, vam bo zadostovala zgolj tanka spalna vreča. Slabost: pred komarji ne boste zaščiteni. Zaščito nad glavo lahko improvizirate s tanko ponjavo, ki jo privežete med drevesi. Za večjo zaščito pred vremenskimi vplivi pa boste postavili šotor.

Koliko oseb se lahko stlači v šotor? V šotoru, ki je deklariran za 3 osebe, bodo 3 spali kot sardele v konzervi, s tem da bo prtljaga praviloma zunaj ali v predprostoru, če ga šotor ima. S prostornino šotora se povečuje tudi teža ter volumen prtljage.

Ali boste potovali v zelo vetrovnih pokrajinah ali hladnejših območjih s snegom? Izbirate lahko med 4-, 3-sezonskimi ali poletnimi šotori, ki se med seboj razlikujejo v materialu in konstrukciji.

Namig pri izbiri šotora: kupite prostostoječega, torej da lahko šotor stoji, tudi če ga z vrvicami ne pritrdite v tla. Tako ga lahko postavite tudi na lesenih ali betonskih tleh.

Že pred potovanjem se doma naučite sestaviti in tudi pravilno zložiti šotor. Lahko da boste morali kdaj šotor sestaviti v dežju ali v popolni temi. Dokler midva nisva sponk šotora označila z barvami palic, sva ga velikokrat predolgo ali napačno sestavljala, ker nisva v(i)edela na katere sponke se pripne ena od treh različno dolgih palic. Sedaj šotor sestaviva v nekaj sekundah. Temne neopazne napenjalne vrvice sva zamenjala za živobarvne, prej sva se vsakokrat spotikala ob njih.

Pred nakupom šotora se seznanite z dodatnimi informacijami, lastnostmi, izborom, upoštevajte vse parametre, navsezadnje tudi ceno, sklenite kompromis med dodatno težo in prijetnejšimi sanjami ponoči.

Če želite šotorska tla ohraniti čim dlje nepoškodovana, pod šotorom razprostite PVC tekstilno ponjavo. Tako bodo tla bolje zaščitena pred predrtjem. Ponjava je lahko tudi večja kot šotor, tako bo v šotoru manj vlage in vanj boste zanesli manj peska ali zemlje. Na ponjavi pred šotorom boste nad stvarmi imeli boljši pregled in jih boste lažje (suhe) zložili v potovalno obliko.

V primeru dežja pa naj ponjava ne gleda izven strehe šotora, sicer bo voda s strehe šotora tekla na ponjavo. Ker ne bo mogla ponikniti v tla, bo tekla tudi pod šotorsko dno. Najbolje, da je ponjava zavihana nazaj na notranji del šotora in tako tvori nekakšen zaščitni bazen. Ponjavo še povežite z vrvico. Za lažje razumevanje kmalu objaviva nazorno fotografijo.

Ponjava lahko začasno služi kot zaklon (namesto šotora) pred dežjem. Ponjave se dobijo različnih velikosti in debelin. Glede na debelino se spreminja tudi teža. Tanke (60 gr/m²), a vseeno dovolj močne, v prtljagi zasedejo zelo malo prostora, stanejo zgolj nekaj evrov. Najino ponjavo sva kupila v gradbenem centru. Na soncu se materiali s temnejšimi barvami hitreje posušijo.

Temperaturna vrednost komfort pove pri kateri zunanji temperaturi je za večino ljudi spanje še udobno. Ekstremna vrednost pomeni skrajno temperaturo, pri kateri še ne pride do podhladitve. Priporočava, da izberete tisto, ki nudi boljšo toplotno zaščito. V toplih nočeh se boste s spalno vrečo zgolj pokrili.

Izbirate med sintetičnimi in puhastimi spalnimi vrečami. Vreča v obliki mumije se najbolj prilega telesu, zato takšne bolj grejejo kot pravokotne oblike. Preverite še težo in volumen, ko je stisnjena.

Ko pričakujeva hladnejše noči, s seboj vzameva še tanko odejo ali se ponoči dodatno oblečeva.

Zbudite se spočiti!
Ko boste spali na »mehkih« toplih tleh travnika ali plažni mivki, lahko da pod seboj ne boste potrebovali ničesar. Komoditeto povečate z lahko armalfeks ležalno peno. Ta omogoča malenkost mehkobe, ščiti telo pred hladnimi in vlažnimi tlemi, vendar je zjutraj občutek enak kot bi spali na deski.

Sama sva takšno peno kmalu zamenjala za napihljivo blazino. S seboj jo vzameva, četudi spiva na tleh zgolj eno noč. Spiva na komfortnih 3 oz. 5 cm debeline, sicer zložena zavzame precej volumenskega prostora (ca. ø15 oz. ø20 cm).

Vrvico napeljete med drevesi ali stebri. Če ni ničesar, med dvema ali več kolesi. Ob suhem vremenu posušite ali vsaj prezračite oblačila, spalno vrečo ipd. Nekaj metrov tanke močne vrvi v prtljagi ne zavzame veliko prostora in dodatne teže. Midva sva še na strop šotora pritrdila kratko vrvico, kjer preko noči obesiva lažje kose (npr. rokavice, kapo), saj je (običajno) ponoči zunaj vlažno. In še boljši pregled imava v utesnjenem prostorčku. Nekaj ščipalk za perilo tudi prav pride.

Midva redko rezervirava prenočišča nekaj dni vnaprej, saj ne veva ali bova uspela priti do tja. Imava pa s seboj kar obsežen seznam možnih prenočišč s kontaktnimi podatki. Gostišče ali hotel ni vedno »tik« ob poti. Zato, ko sva že blizu, pokličeva ali imajo sobo prosto, kot da bi po nepotrebnem in utrujena nabirala dodatne kilometre. Na zemljevidu si prenočišča že pred potjo označiva.

Katere namestitve so najbolj primerne za prenočevanje kolesarja/e popotnika/e?

Vse, v katerih se bomo dobro in varno počutili ter je primerno našemu popotniškem proračunu.

Če boste namesto pod nešteto zvezdicami spali v prenočiščih z 1 do 7 zvezdic, zgoraj opisanih spalnih pripomočkov ne boste potrebovali, razen v preprostih prenočiščih (npr. gorskih kočah), kjer je s seboj priporočljivo imeti ali spalno vrečo ali posteljnino.

Prenočišča v središčih večjih evropskih mestih so praviloma draga. Ob vikendih ali praznikih preverite cene v hotelih v poslovnih četrtih ali v bližini letališča. Cene so (lahko precej) nižje kot ob delavnikih. Če boste v hotelu zgolj prespali, nima smisla, da plačujete sobo z vsemi vključenimi storitvami, ki jih ne boste koristili npr. savne, bazena ali dnevne animacije.

Kjer poteka neka lokalna razstava ali prireditev, se lahko zgodi, da bodo tudi v najbolj zakotnem koncu, vse postelje oddane. Nekateri ponudniki ne želijo oddati sobe zgolj za eno noč in vas bodo odpravili, da je vse zasedeno. Če boste potovali z otrokom/ci, odidite z njimi na recepcijo, dajajte videz kolesarja (npr. čelada na glavi) in otroci naj simulirajo najbolj utrujena bitja. Če bo slučajno pri njih vse zasedeno, bo receptor ali lastnik pomagal in poklical v penzion v bližini. Pri nama s sinom je bilo večinoma tako. Seveda lahko naletite tudi na drugačen odziv. Da boste noč mirneje prespali, prosite, če lahko kolo/esa zaklenete v njihovo garažo ali klet.

Pri potovanjih skozi območja, kjer ravno takrat tam poteka velik mednarodni dogodek, upoštevajte/računajte, da so takrat v krogu sto in več kilometrov postelje oddane do zadnjega. Tudi cene so v tistem času višje. Skrbneje načrtujte pot v visokih sezonah posameznega območja. S seboj imejte seznam opcijskih prenočišč (ali pomoč inteligentnega telefona).

V še tako nabito polnem kampu se vedno najde še kakšno prazno mesto za postavitev šotor(čk)a. Če pa je vse popolnoma okupirano, se navsezadnje lahko zapeljete tudi na (ne)poseljeno območje, v sadovnjak, travnik ali gmajno, kjer, če vas ni strah, na »divje« prespite noč. Zato imava midva olivno zelen šotor. V izogib težavam, se skušajte prej dogovoriti z lastnikom zemljišča ali pa v mraku postavite in ob svitu odrinite. V takšnih primerih ima potovanje s šotorom prednost. Preko noči hrane ne puščajte kjerkoli. Nama se je že zgodilo, da je iz predprostora šotora domnevno lisica odnesla zajtrk. Kampirala sva zakonito v visokogorskem kampu. Prazno vrečko sva kasneje našla v gozdu.

Izogibajte se spanju na prostem na območjih z zvermi, v neposredni bližini hudournikov in območjih z veliko kriminala.

Opozorilo: v nacionalnih parkih je (praviloma) prepovedano divje kampiranje (rangerji/kazen). Prav tako je divje kampiranje prepovedano v večini držav po svetu.

Včlanite se lahko v eno od spletnih platform npr. Warmshower ali CouchSurfing in si poiščite brezplačno prenočišče. Na istih družbenih omrežjih lahko tudi vi ostalim popotnikom doma ponudite brezplačno bivanje na kavču.

Z Airbnb platformo je v primerjavi s prejšnjima dvema bivanje plačljivo, je pa na raznoraznih dražjih in elitnih lokacijah možno dobiti cenejše prenočišče.

Ko potuješ s kolesom in ne izžarevaš videz klateža, z domačini in ostalimi popotniki hitreje navežeš stik. Ne deluješ sumljiv in praviloma kolesarji (popotniki) nimamo slabih namenov. Na kolesu kup obešene prtljage daje videz, da prihajaš od nekod daleč in na nekolesarskih območjih takoj vzbudiš pozornost. »Ver ar ju kam from?«, me je v sosednji vasi vprašal mimoidoči, ko sem po okolici doma polno natovorjen opravljal zgolj nekaj kilometrsko testno vožnjo. K sreči kolesa (še) ne potrebujejo registrskih tablic, ki bi nam določala porekla.

Znanje (čim) več tujih jezikov je pri potovanjih v tujini seveda prednost. Domačine bomo lažje povprašali in razumeli. Velikokrat so (na spletnih straneh) določene informacije zgolj v domačem jeziku. Logično, da se ne boste šli naučiti tujega jezika zgolj zato, da boste skozi državo potovali nekaj dni. Obvezna je vsaj basic turist english. V osrednji Evropi in turističnih krajih sredozemskih državah vedno prav pride nemščina. Poleg obeh omenjenih germanskih jezikov je priporočljivo znanje še enega romanskega jezika. Z znanjem slovenščine/srbo-hrvaščine pa se da, z malo obojestranske domišljije, razumeti prebivalce slovanskih držav v naši soseščini. Dodatna prednost na pravoslavnih območjih je še dešifriranje cirilice.

Sam rad opazujem turiste kako z različnih pozicij in v nemogočih telesnih položajih fotografirajo (ne)znano lokalno znamenitost in že hitijo do naslednje. Pri tem imam občutek, da so vse te množice »fotoreporterjev« poslale, ne turistične agencije, ampak medijske hiše. Tudi sam se velikokrat sprašujem zakaj moram(o) toliko dokumentirati svoje dogodke in jih še objavljati. Ali si trilijarde teh fotografij sploh kdo kasneje še pogleda?

S sinom med potjo ustvarjava kompromis med uživanjem/matranjem, vsrkavanjem okolja in fotodokumentiranjem. Če imava čas, se večkrat ustaviva in skušava narediti neponovljiv posnetek. Ne čakava pa ure in ure, da bo na najlepši cvet priletela še čebela.

Na trgu je izbira aparatov (pre)velika. Od žepnih do ogromnih. O najnovejših tehničnih karakteristikah ne bom veliko zapisal, ker bodo zastareli, že takoj, ko jih bom objavil. Izbira je predvsem kaj/kako želite fotografirati, kakšno je vaše fotografsko (bodoče) znanje in izkušnje. Kaj želite kasneje početi s posnetki?

V razmislek in lažjo odločitev: na preizkusu so običajnim uporabnikom dali profi foto opremo, profesionalnim fotografom pa troteljce z enim gumbom. Kaj mislite, kdo je naredil boljše fotografije?

Praktičnost: ob fotografiranju lepe pokrajine pri pripravi aparata ne rabimo hiteti, ker nam ne bo nikamor ušla … (razen če še zadnjih hip lovimo romantični sončni zahod). Pri nepričakovanih situacijah moramo reagirati kar se da hitro, sicer se bo karkoli že odpeljalo/zbežalo/skrilo … Za takšne primere je fino imeti aparat na dosegu roke.

Idealen fotoaparat (zame) bi imel naslednje lastnosti:

• majhen,
• v trenutku pripravljen na akcijo, npr. brez zamudnega odvijanja ovitka in snemanja pokrovčka objektiva,
• ekran, ki se vrti v različne smeri,
• pomembnejše in velikokrat uporabljene funkcije dosegljive v prvem nivoju, kar nekako pomeni, da ima vsaka funkcija svoj gumb,
• objektiv (tudi) z ročno spreminjajočo goriščno razdaljo in ostrenjem,
• aparat odporen na vremenske vplive, predvsem dež (ni nujno, da je primeren tudi za potopitev v vodo),
• baterija, ki zmore vsaj nekaj 100 posnetkov.

Če želimo naše doživetje v istem trenutku deliti na a-socialnih omrežjih z ostalim svetom, bo to najbolj priročna naprava. Za veliko večino uporabnikov bodo fotografije posnete s pametnim telefonom popolnoma zadoščale, dandanes so enakovredne ali celo privlačnejše kot z običajnim fotoaparatom.

S fotoaparatom v delčku sekunde zamrznete dogajanje in že lahko odpeljete naprej. S kamero pa boste morali vztrajati dlje, sploh če boste želeli dobiti zadosti uporabnih in raznolikih posnetkov. Lahko pa si športno (vodoodporno) kamero pritrdite na čelado ali na kolo in posnamete (celotno) prevoženo pot. Pregled, obdelava in montaža video materiala, zahteva več časa kot sortiranje fotografij.

Selfiji so s pametnimi telefoni in hvaljenjem/razkazovanjem samega sebe postali pravi hit. S pomočjo teleskopske palice lahko zajamete večje ozadje ali se na posnetek stlači več glav. Zelo pridejo v upoštev, če potujete sami. Midva imava fotoaparat, ki se mu ekranček vrti v različne smeri, tako da lahko tudi z njim iz dlani delava odlične avtoportete.

Fotoaparat lahko postavite na mizo ali na tla, nastavite 10 sekundni zamik sprožitve in stečete do pozerišča. Če se boste hoteli usesti na kolo in se na fotografiji še peljati, boste morali zelo zelo pohiteti. Ker sem jaz imel tekanja in večkratnih poiskusov dovolj, sem si kupil daljinski brezžični sprožilec. Sedaj ne rabim več tekati sem in tja.

Daljinski sprožilec
Najin proži na razdalji do 100 m. Med vožnjo proživa in dobivava n posnetkov. Od daleč se ne vidi, da sva v roki držala sprožilec. Lahko pa na sprožilcu (ali fotoaparatu) nastaviva časovni zamik in ga medtem skrijeva v žep.

Stativ
Velikokrat ob cesti ali v naravi ni možno idealno namestiti fotoaparata. Ali ima ograja okrogle profile, ali pa je podlaga nagnjena. Ob slabših svetlobnih pogojih ali ponoči je iz roke težko narediti netresočo fotografijo. Zato sva si midva omislila manjši, lahek, fleksibilni stativ. Lahko se ga postavi kot trinožnik, lahko pa se krake ovije okrog droga ali drevesa. Glavo ima gibljivo v vse smeri. Vsebuje tudi vodno tehnico, ki pokaže vodoravni položaj aparata. Zelo praktični pripomoček, sploh če potujete sami, želite biti ovekovečeni na fotografijah in se vam ne da čakati ali prosjačiti ostalih za foto usluge.
Obstajajo tudi stativi oz. nastavki za telefone.

Helikopterček ali po domače dron
Za res atraktivne in nenavadne perspektive posnetkov si omislite manjši, lahek in zložljiv dron. Pravila za uporabo dronov so po državah članic agencije EASA enotna, razlikujejo se po nekaj niansah. V nekaterih državah je potrebno imeti sklenjeno zavarovanje, v vseh pa se zahteva registracija/identifikacija operaterja (običajno je to lastnik drona) in licenco za upravljanje drona. To pridobite v Sloveniji oz. kjer imate stalno prebivališče in velja za vse države članice EASA. Za vse ostale nečlanice upoštevajte njihovo zakonodajo.

Z zmogljivo baterijo (power bank) nekajkrat (3 do 4-krat) napolniva najina telefona. Ker kapaciteta ne presega dovoljene, lahko baterijo neseva (v ročni prtljagi) tudi s seboj na letalo.

Odkar imava na strehi avta pritrjene nosilce za kolesa, so se odprle nove priložnosti za aktivno preživljanje vikenda v bližini ali daljšega dopustovanja nekje ob obali.

V primerjavi z javnimi prevoznimi sredstvi je prevoz kolesa na oddaljeno lokacijo z avtom praviloma najhitrejše /razen letala/ in najenostavnejše prevozno sredstvo. Nismo vezani na vozni red/čas.

Slabost: pot moramo načrtovati tako, da se zopet vrnemo na izhodišče tj. parkirišče avtomobila.

Kadar bomo vozilo pustili več dni stati na istem parkirišču, se prej prepričajmo, da bo tam varno ali da jezni lastnik zemljišča ne bo naročil odvoza s pajkom. Npr. z lastnikom kampa v Bregenzu ob Bodenskem jezeru sem se že pred prihodom dogovoril, da bo avto lahko proti plačilu nekaj dni stal znotraj kampa, medtem ko bova s sinom vozila na večdnevni kolesarski turi. Domnevam, da bi se dalo dogovoriti tudi s kakšnim gostiščem ali turistično kmetijo, kjer imajo dovolj prostora.

Parkirišča Park&Fly v bližini letališč nudijo več dnevno/tedensko parkiranje. Ti nasveti so napisani za kolesarske popotnike, kar pomeni, da se namesto na letalo usedete na svoje potovalno kolo, zato ob rezervaciji sporočite, da ne potrebujete shuttle prevoza do/z letališča in s tem (morda?) še za nekaj € pocenite parkirnino.

V malo večja vozila lahko spravimo kolesa kar v prtljažnik. Pri ostalih nam ostane prostor na strehi ali zadaj.

Na streho višjega vozila je težje na/raztovarjanje, sploh koles pričvrstenih na sredini strehe. Med vožnjo ne smemo pozabiti dejstva, da smo vozilo povišali najmanj za 1 meter, zato v (nizke) garažne hiše ne bomo mogli. Pozor tudi pri nizkih drevesih, nadstreških ali nizkih podvozih. Poveča se poraba goriva.

Pritrditev koles zadaj na prtljažnik vozila: obstajajo izvedbe pritrditve nosilca na steklo zadka. V primerjavi z montažo koles na streho vozila, so prednosti lažje na- in raztovarjanje, manjša poraba goriva in ni nevarnosti, da boste med vožnjo zadeli ob izpostavljene nižje dele. Pri nekaterih izvedbah je slabost, da ne boste mogli dostopati do prtljažnega prostora vozila in možnost prask na vozilu. Če kolesa zakrivajo luči vozila, ne pozabite na dodatne luči.

Pred namestitvijo s koles odstranite še snemljive dele (luči, števec hitrosti …). Jaz kolesa z žično ključavnico dodatno priklenem ob nosilce koles. Tako so v primeru trka ali poškodbe nosilcev dodatno pričvrsteni in hkrati dodatno zaščiteni pred krajo. Na daljših vožnjah ali v primeru dežja s PVC vrečko prekrijem sedeže. Videl pa sem že tudi prekrivala za sprednji izpostavljen del kolesa.

Odlično in enostavno lahko poteka potovanje, če majhno skupinico kolesarjev spremlja voznik z avtodomom. Kolesarjem ni potrebno voziti prtljage. Vedno imajo zagotovljeno prenočišče. Potrebno je le malo vsklajevanja z vmesnimi srečanji in postanki. Kolo nam omogoča enostavno in hkrati hitro mobilnost po kampih, ozkih ulicah bližnjih krajev, kjer bi z nerodnimi velikimi karavani težje manevrirali in parkirali.

Prednost javnih prevoznih sredstev pred lastnim je, da lahko izberemo izhodišče kolesarske ture, ki ni nujno, da je tudi končni cilj. Vlak je lahko odlično mesto za spoznavanje ljudi.

Pozanimajte s katerimi vlaki lahko potujete tudi s spremstvom kolesa. Pri voznih redih je zraven prikazan simbol bicikla. Dopisane so tudi opombe.

Na slovenske vlake je možno s seboj vzeti kolesa, vendar je velikokrat dovoljeno le ob nenavadnih urah. Prostor za kolesa je omejen, tako da (večja) skupina kolesarjev bo težko potovala na tak način. Če se le da, se izogibajte nedeljskim večernim vlakom, ki vozijo potnike iz turističnih krajev in dijake/študente v študijska mesta. Prav tako so ob delovnikih polni jutranji vlaki. Če ne gre drugače, s sprevodnikom in potniki uporabite malce pogajalskega šarma in lepih besed. Za vstopanje in nakladanje na slovenske vagone s kupeji je potrebno kar precej akrobatskih spretnosti. Vozovnico za kolo se doplača posebej, običajno velja cel dan. Na ICS vlake ni možno vzeti s seboj koles, običajno tudi v tujini ne (na novem nemškem ICE vlaku je nekaj prostora tudi za kolesa).

Na nekaterih mednarodnih vlakih je prostor omejen zgolj na nekaj koles, zato julija in avgusta, priporočava pravočasni nakup vozovnic(e) in rezervacije mesta za kolo. Če boste potovali preko več držav in prestopali, je za kolo (velikokrat) možno kupiti vozovnico zgolj za posamezno državo (npr. za Nemčijo nakup in rezervacija preko spletne strani nemških železnic DB, za Avstrijo preko ÖBB). Pri vlakih s prestopanji in rezervacij mest za kolo, izberite vlake, kjer boste imeli dovolj časa za prestopanje (vsaj 15 minut). Čas vam bo pri zamudah prav prišel. Če boste imeli srečo, vas bo naslednji (običajno navezovalni) vlak počakal. Prestopanja s kratkimi časi, še posebej s kolesi, so lahko stresna, zato izberite vlake s čim manj prestopanj.

Na mnogo območjih Avstrije in Nemčije vozijo regionalni vlaki, ki imajo pol potniškega vagona namenjenega zgolj za kolesa, v sezonah pa so v kolesarskih regijah priklopljen še eden ali več tovornih vagonov zgolj za kolesa.

V Italiji imajo vagoni podobno veliko/malo prostora kot slovenski vlaki. Prostor za kolesa(rje) je običajno namenjen prvi in/ali zadnji del vlaka, odvisno v katero smer vozi. Na Južnem Tirolskem kolo postavite kar med sedeže. Preden vstopite na vlak, na avtomatu ne pozabite žigosati vozovnice, sicer je neveljavna.

Vlaki, ki kombinirajo vožnjo z (nadomestnimi) avtobusi (npr. ob delih na železniški infrastrukturi), je velika verjetnost, da kolesa ne boste mogli ali smeli spraviti v prtljažni prostor avtobusa.

Medkrajevni avtobusi imajo prtljažni prostor velik do ca. 4 kolesa, vendar le, če niso zasedena s prtljago potnikov. Če se da, se prej pozanimajte, kdaj so linije najmanj zasedene. Običajno so to ob delovnikih jutranje linije, ki vodijo iz večjih mest.

Na nekatere Flix buse, ki omogočajo poceni in hitra potovanja med evropskimi mesti, je možno s seboj vzeti kolo (na zadnji strani imajo pritrjen prtljažnik za 2 ali 4 kolesa).

Na mestne avtobuse ni možno vzeti koles.

Tudi na tramvaj ni možno vzeti kolesa. Izjema je bil tramvaj, ki je vozil med Trstom in Opčinami, a zaradi (ne)obnove ne vozi (več).

Iz slovenskih mest do letališč ali glavnih železniških postaj v sosednje države večkrat dnevno vozijo podjetja specializirana za shuttle prevoze oseb. V kombije ali mini buse je s seboj možno vzeti tudi kolo ali dva. Če je potnikov veliko, prostora za prtljago ne ostane več dosti, zato se pred odhodom pozanimajte o možnostih prevoza in prostih kapacitetah.

Na trajekte je možno vedno s seboj peljati tudi kolo. Na manjših ladjah, ki so izključno namenjeni prevozom potnikom imajo omejen prostor, vendar se vedno najde prostor za nekaj koles. Prej se pozanimajte.

Nasvet: na večje ladjice in trajekte, ki vozijo potnike in vozila med otoki Beneške lagune, se da s seboj vzeti tudi kolo, ampak pozor: v Benetkah kolesa niso dovoljena, to pomeni niti vožnja s kolesom, niti če ob kolesu hodite ali ga nosite. Na otokih okoli Benetk je vožnja s kolesi dovoljena.

Zakaj bi hribolazili z otovorjenim kolesom, če je pomoč pri nogi?

Praviloma in priporočljivo, da je kolo spravljeno v trdi embalaži (npr. kartonska škatla ali namenski kovček). Spustite zračnici, odstranite pedala in obrnite krmilo. Izpostavljene dele kolesa dodatno zaščitite z dodatnim kartonom ali peno ali mehurčkasto folijo. Če kolesa ne boste dali v trdo škatlo, delno odvijte tudi ročke, bolje da se premaknejo kot pa da se trdo pričvrstene odlomijo. Ker je zadnji menjalnik izpostavljen, ga odmontirajte.

Prvi namig: V embalaži se vedno najde še prostor, kamor lahko spravite dodatno prtljago. Stehtajte!

Pri letalskemu prevozniku preverite maksimalne dovoljene dimenzije in težo. Za kolo se doplača posebej. Pozanimajte se, s katerim tipom letala boste leteli. Lahko, da v manjše letalo vaša škatla ne bo šla skozi odprtino prtljažnega prostora.

In navsezadnje preverite ali bo ogromna škatla šla v vozilo, ki vas bo peljalo do in ko boste pristali, še z letališča.

Če boste s kolesom odkolesarili že kar z letališča, ta ponujajo shranitev vaše škatle, kar pa glede na velik volumen ni tako poceni, sploh pri časovno daljših potovanjih. Če boste prvo in zadnjo noč prespali blizu letališča, se pozanimajte o možnosti shranitve škatle v kampu ali hotelu. Na nekaterih letališčih je možno kupiti kartonsko škatlo za kolo.

Nasvet: na zemljevidu preverite po kateri cesti boste odkolesarili z letališča. Namreč z večjih letališč vodijo (zgolj) hitre ali avtoceste, na katere kolesarji ne smemo.

Električno kolo ni dovoljeno vzeti na letalo, ker moč (Wh) baterije presega dopustno.

Drugi namig: Na letalo se časovno in cenovno splača vzeti s seboj kolo le, če ste v zraku vsaj dobro uro. Namreč razstavljanje, pakiranje in zopet sestavljanje kolesa vzame kar nekaj časa. Z zgodnjim nakupom nizkocenovne letalske vozovnice lahko, v primerjavi z vlakom, pocenite potovanje.

Najemite kolo
Prevoz koles(a) z javnimi prevoznimi sredstvi v oddaljene države je (lahko) precejšen logistični in stresni zalogaj. Zato odpotujte brez lastnega kolesa in na počitniški destinaciji za nekaj ur, dan ali več dni najamite kolo ter z njim raziščite mesto ali se zapeljite na izlet. Ponekod je možno kolo najeti v enem kraju, vrniti pa v drugem. Poiščite organizatorja kolesarskih potovanj in se dogovorite glede dostave ter vrnitve kolesa. Za premikanje po mestih so časovno in cenovno ugodni kratkočasni najemi mestnih koles ali e-skirojev.

Če ste spakirali moker šotor, ga morate razgrniti in posušiti, sicer vam bo zložen in stisnjen zasmrdel in s časom splesnil. Enako priporočam, da dobro prezračite in presušite spalno vrečo ter spalno podlogo.
Če ste na poti vozili z rezervno zračnico, kupite novo ali zakrpajte preluknjano. Očistite kolo in naoljite vitalne dele.

Na poti vam je domačin ponudil brezplačno prenočišče ali vam kako drugače pomagal. Spodobi se, da se mu zahvalite ali po telefonu, e-pošti ali pošljete e-razglednico. Morda stkete še pristno prijateljstvo.

Popotniški dnevnik ali blog lahko pišete že na poti in objavljate fotografije na družbenih omrežjih. Lahko pa to naredite šele po vrnitvi, vendar če boste predolgo odlašali, bodo doživljaji pričeli bledeti. Pri reportažah ne pretiravajte s prepodrobnimi opisi znamenitosti, ker jih nihče ne bo bral. Raje opišite zanimiv dogodek ali komičen pripetljaj, ki se vam je zgodil na poti. To bo popestrilo zapisano.

Vašo pot lahko ostalim s projektorjem predstavite na potopisnih večerih. Tudi tu velja, da ne utrujajte poslušalcev s tisočerimi letnicami in dolgočasnimi statističnimi podatki. Itak se jih ne bo nihče zapomnil. Premišljeno izberite fotografije in jih sestavite v atraktivno »zgodbo«. Povejte kar fotografija ne more povedati in s sliko prikažite kar ustno težje razložite.

Posneli ste na tisoče različnih dogodkov, oseb, znamenitosti in pokrajin, ampak ker se vam je pokvaril medij, vmes niste fizično natisnili nobene fotografije, vam za trajni arhiv (za koga?) ne ostane niti ena fotografija. Odkar uporabljam digitalni fotoaparat in tako letno naredim nekaj tisoč posnetkov, vse te shranjujem na trdi disk. Ob koncu leta naredim izbor do 50 fotografij, ki jih dam izdelati v foto studio. Od vsakega dogodka, izleta ali dopusta to pomeni npr. 1 do 3 fotografije. Dovolj ali pa še to preveč za (družinski) album!

Robert in Aleks Mihelčič

---

  Islandija: s kamperjem in skirojem >
  Kopenhagen ~ Øresund ~ Malmö >
  Neckar ~ Majna ~ Ren | Stuttgart > Frankfurt > Köln >

  Švica & Lihtenštajn: potovanje na začetek >

  Salzburg ~ prelaz Sölkpass ~ Jezersko ~ Ljubljana >
  Slovenija: z vzhoda na zahod >

  Avstrijska Koroška | Gorenjska: Bače . Jedvovca . Celovec . Jezersko . Ljubljana >
  Slovenija: za vsakogar nekaj >
  Berchtesgaden | Bavarska >
  Miljsko ~ Osojsko ~ Vrbsko ~ Baško jezero | Avstrijska Koroška >
  Amsterdam ~ Haag ~ Rotterdam ~ Antwerpen ~ Köln >
  Bavarska in Zgornja Avstrija >
  Belo jezero • Weissensee | Avstrijska Koroška >
  Češka: Jezero Lipno ~ Vltava ~ Praga ~ Laba >
  Milano ~ St. Moritz ~ Innsbruck >
  Nežidersko jezero ~ Dunaj ~ Bratislava >
  Brixen ~ Bolzano ~ Stelvio ~ jezero Como ~ Gardsko jezero >
  Izvir Drave ~ Brenner ~ Innsbruck ~ München >
  Blatno jezero >
  Benetke ~ San Marino ~ Rimini >
  Izvir Drave ~ Cortina d'Ampezzo ~ Benetke >
  Južna Tirolska ~ Gardsko jezero ~ Benetke >
  Ren ~ Bodensko jezero >
  Parenzana >
  Kolesarska tura ob Muri >
  Salzburg ~ Ljubljana >
  Kolesarska pot Alpe Adria >
  Murska Sobota ~ Varaždin ~ Ptuj >
  Benetke ~ Izola >
  Dravska kolesarska pot >