Sprehod Lendava

Posvet z majorjem Fika na Smrekovcu.

A je še daleč do Pirana?

Katerega Pirana? V krogu 50 km ni nobenega Pirana.

Ok, grem vprašati v naslednjo vas.

Ali se morda že vidi Piran?

Da, morda za devetimi gorami.

Se bom raje malo usedel.

Dežuje. Nahrbtnik oblečem v takšno high tec nepremočljivo vrečo za smeti.

Skenerist je pri retuširanju malo pretiraval z efekti, slika je drugače resnična.

Za dežjem vedno posije sonce, a tudi takšni oblaki so lepi.

Ali so to konji? A sem v America?

John Wayne Horse.

Nasvidenje, vidiva se v Hollywoodu.

S seboj nosim tudi en kup medikamentov. Za vsak slučaj.

In se, kolikor da, redno servisiram (to ne pomeni dopingiram).

Dež je prinesel osvežitev in v gorah tudi sneg (konec junija).

Pod Raduho.

Igla.

Prečkanje Savinje.

Robanov kot.

Senca in tekoča pitna voda.

Savinjske Alpe.

Orel javi se.

Pogled s ptičje perspektive v Robanov kot.

Pot je v skali, vidijo se drobne stopničke.

Sneg ni bil (s)planiran.

Snega je bilo vedno več.

Bilo ga je ravno toliko, da nisem videl več poti. In to na najnevarnejših odsekih.

Najhujšega nisem fotografiral. A je k sreči že za menoj.

Kje pa si? Kliče me sošolec Boštjan iz OŠ. Vabi me na obletnico.

Aha, zdaj pa vidim. Kamniško sedlo.

Ali še ni konec?

Sled poti. Levo je Koča na Kamniškem sedlu, desno Dom na Korošici.

Fine skalce.